Metafora notranji človek v antični filozofiji in teologiji
Arko, Alenka
Na voljo
- Izdano
- 2002
- Zvrst / Kategorija
- 210 K
- COBISS ID
- 8005891
- Signatura
- A
- Lastnik
- patrologija@siol.net
Dodatne informacije:
Impresum: BV 62, št. 4 (2002), str. 505-527
Oznake: antropologija // duša // notranji človek // Božja podoba // Platon // Filon Aleksandrijski // Klemen Aleksandrijski // apostol Pavel // Origen // Bazilij Veliki
UDK: 248:276:1(3)
Vrsta: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo, tiskano, 1.01 - Izvirni znanstveni članek
Ostalo: ostalo: V PUBLIKACIJI: Bogoslovni vestnik. - ISSN 0006-5722. -
#Letn. #62, št. 4 (2002), str. 505-527.
KRATKA VSEBINA: Razprava prikazuje razvoj metafore notranji
človek od njene pojavitve pri Platonu do sredine 4. stoletja po Kristusu.
Metafora se je v filozofiji pojavila kot ključ za izražanje etičnih
vprašanj in razlage vloge najvišjega, razumskega dela duše, v krščanstvu pa
je preko včasih nelahkega očiščevanja od filozofskih prvin postala izrazno
sredstvo za organ, ki sprejema Božje življenje in dopušča človeku vrnitev v
celosten odnos z Bogom; odnos, ki oživlja vse razsežnosti človeka in ki ga
priteguje v ljubezen do bližnjega ter pomeni pot uresničitve polnosti
življenja. Preučevanje metafore hkrati jasno kaže, kako resnično krščanska
antropologija, izhajajoča iz semitskega celostnega pogleda na človeka, na
katero v najbolj popolni obliki naletimo pri aposotolu Pavlu, presega v
grški filozofiji globoko zakoreninjena dualistična antropološka pojmovanja
in daje odgovore na najbolj temeljna vprašanja življenja: kako uresničiti
svojo najglobljo poklicanost, svojo istovetnost - živeti kot bitje odnosov.
// The treatise describes the development of the metaphor of the inner man
from its appearance with Plato up to the middle of the 4th century. The
metaphor appeared in philosophy as a key for expressing ethical questions
and explaining the role of the highest, rational part of the soul, whereas
in christianity, after some rather difficult shedding of philosophical
elements, it grew to express an organ receiving God's life and allowing man
to return into an integral relation with God. This is a relation bringing
to life all dimensions of man and making him capable of brotherly love and
it means the way of achieving the fullness of life. By investigating this
metaphor it can be clearly shown that a really christian anthropology
starting from the semitic integral view of man, which can be found in its
fullest form with apostle Paul, surpasses the dualistic anthropological
conceptions deeply rooted in Greek philosophy and gives answers to the most
fundamental questions of life: how to realize one's deepest vocation, one's
identity - to live as a being of relations.
OSTALI NASLOVI: #The #metaphor of the inner man in ancient
philosophy and theology
Glej publikacijo:
TI=Bogoslovni vestnik = Theological Quarterly : glasilo Teološke
fakultete ISSN: 0006-5722
cas: 2.07059597969s
Impresum: BV 62, št. 4 (2002), str. 505-527
Oznake: antropologija // duša // notranji človek // Božja podoba // Platon // Filon Aleksandrijski // Klemen Aleksandrijski // apostol Pavel // Origen // Bazilij Veliki
UDK: 248:276:1(3)
Vrsta: analitična raven (sestavni del), tekstovno gradivo, tiskano, 1.01 - Izvirni znanstveni članek
Ostalo: ostalo: V PUBLIKACIJI: Bogoslovni vestnik. - ISSN 0006-5722. -
#Letn. #62, št. 4 (2002), str. 505-527.
KRATKA VSEBINA: Razprava prikazuje razvoj metafore notranji
človek od njene pojavitve pri Platonu do sredine 4. stoletja po Kristusu.
Metafora se je v filozofiji pojavila kot ključ za izražanje etičnih
vprašanj in razlage vloge najvišjega, razumskega dela duše, v krščanstvu pa
je preko včasih nelahkega očiščevanja od filozofskih prvin postala izrazno
sredstvo za organ, ki sprejema Božje življenje in dopušča človeku vrnitev v
celosten odnos z Bogom; odnos, ki oživlja vse razsežnosti človeka in ki ga
priteguje v ljubezen do bližnjega ter pomeni pot uresničitve polnosti
življenja. Preučevanje metafore hkrati jasno kaže, kako resnično krščanska
antropologija, izhajajoča iz semitskega celostnega pogleda na človeka, na
katero v najbolj popolni obliki naletimo pri aposotolu Pavlu, presega v
grški filozofiji globoko zakoreninjena dualistična antropološka pojmovanja
in daje odgovore na najbolj temeljna vprašanja življenja: kako uresničiti
svojo najglobljo poklicanost, svojo istovetnost - živeti kot bitje odnosov.
// The treatise describes the development of the metaphor of the inner man
from its appearance with Plato up to the middle of the 4th century. The
metaphor appeared in philosophy as a key for expressing ethical questions
and explaining the role of the highest, rational part of the soul, whereas
in christianity, after some rather difficult shedding of philosophical
elements, it grew to express an organ receiving God's life and allowing man
to return into an integral relation with God. This is a relation bringing
to life all dimensions of man and making him capable of brotherly love and
it means the way of achieving the fullness of life. By investigating this
metaphor it can be clearly shown that a really christian anthropology
starting from the semitic integral view of man, which can be found in its
fullest form with apostle Paul, surpasses the dualistic anthropological
conceptions deeply rooted in Greek philosophy and gives answers to the most
fundamental questions of life: how to realize one's deepest vocation, one's
identity - to live as a being of relations.
OSTALI NASLOVI: #The #metaphor of the inner man in ancient
philosophy and theology
Glej publikacijo:
TI=Bogoslovni vestnik = Theological Quarterly : glasilo Teološke
fakultete ISSN: 0006-5722
cas: 2.07059597969s